Računalniški trojanski konji so definirani kot vrsta infiltracij, ki se poskušajo predstaviti kot uporabni programi in tako uporabnike prelisičijo, da jim dovolijo zagon. Vendar pa se trojanskim konjem že nekaj časa ni več potrebno pretvarjati. Njihov edini namen je, da na čim preprostejši način infiltrirajo računalnik in dosežejo svoje zlonamerne cilje. »Trojanski konj« je postal splošen izraz za opisovanje vseh infiltracij, ki ne spadajo pod druge vrste.
Ker gre za zelo široko zvrst, jo pogosto delimo v več podzvrsti. Najbolj znane so:
-
prenašalnik – zlonameren program, ki lahko iz interneta prenese druge infiltracije.
-
nameščevalnik – vrsta trojanskega konja, ki v ogrožene računalnike namestijo druge vrste zlonamernih programov.
-
program za dostop skozi skriti vhod – program, ki komunicira z oddaljenimi napadalci in jim omogoči dostop do sistema in prevzem nadzora nad njim.
-
zapisovalnik tipkanja – (zapisovalnik pritiskov tipk) – program, ki zabeleži posamezen uporabnikov udarec tipke in podatke pošlje oddaljenim napadalcem.
-
klicalnik – klicalniki so programi, ki kličejo komercialne telefonske številke. Skoraj nemogoče je, da bi uporabnik opazil, da je vzpostavljena nova povezava. Klicalniki lahko škodijo le uporabnikom z modemi na klic, ki se dandanes redko uporabljajo.
Trojanski konji imajo po navadi obliko izvedljivih datotek s pripono .exe. Če je datoteka v računalniku zaznana kot trojanski konj, je priporočljivo, da jo izbrišete, saj zelo verjetno vsebuje zlonamerno kodo.
Primeri dobro znanih trojanskih konjev so: NetBus, Trojandownloader.Small.ZL, Slapper